Star sem 20 let in že dlje časa si prizadevam opraviti vozniški izpit. Ker vožnjo ponavljam že šestič, sem vedno manj gotov tudi na urah vožnje, delam nepotrebne napake (ne pogledam pravočasno v ogledalo, prepozno se vključim v promet …), spremlja me stalen občutek nesposobnosti, nemoči in neuspeha. Na vožnji mi je šlo nekaj časa sicer še kar v redu, ko pa pride do glavne vožnje, popolnoma odpovem: postanem bled, začnem se tresti, potiti, poveča se srčni utrip, občutek imam, kot da nisem ravno pri sebi, ampak vse skupaj spremljam nekje od daleč. V tem trenutku bi najraje pobegnil. Najtežje mi je, ko mi po glavi takrat rojijo vsiljive misli, da mi ne bo uspelo, da se to dogaja samo meni, da sem nesposoben, da z mano nekaj ni v redu in da sem obsojen na neuspeh. Izpit bi rad opravil, saj bom tako bolj samostojen, ne bo mi treba non-stop prositi nekoga za prevoz, lažje bom hodil v šolo. Zanima me, kaj se dogaja z menoj? Kako si lahko pomagam?

 

Odgovor:

Hvala za tvoje vprašanje. Zdi se mi, da zmotno verjameš, da s tabo nekaj ni v redu in da si preveč šibek, zato bi ti rada pojasnila, od kod izvirajo tvoje negativne misli in burne telesne reakcije, ki se pojavijo med opravljanjem izpita.

Pogosto svojemu umu zaupamo, ne da bi se zavedali, da so naši možgani pravzaprav stroj za preživetje. Njihova naloga je, da ves čas predvidevajo in ocenjujejo nevarnosti, da bi telo pripravili na akcijo. Ta mehanizem nam je v preteklosti omogočil preživetje v nevarnih situacijah. Čeprav danes živimo v varnejšem okolju, naši možgani še vedno delujejo po enakem principu. Ko zaznajo grožnjo – v tvojem primeru izpitno vožnjo – sprožijo hormone, ki tvoje telo pripravijo na akcijo. Povečan srčni utrip, potenje, tresenje in občutek napetosti so del tega evolucijskega mehanizma, ki želi izboljšati tvojo učinkovitost. Čeprav so te reakcije neprijetne, so pravzaprav znak, da tvoje telo deluje pravilno in te želi zaščititi.

Podobno je z mislimi. Evolucijsko gledano je bilo koristno, da smo v nevarnih situacijah pričakovali najslabše, saj nas je to bolje pripravilo. Biti optimist v pradavnini – na primer misliti si: “O, poglej, tiger, morda je prijazen” – zagotovo ni bila dobra strategija za preživetje. Naši predniki so imeli večje možnosti za preživetje, če so bili pripravljeni na najhujši scenarij. Ta vzorec mišljenja smo podedovali, čeprav danes resničnih življenjskih nevarnosti pogosto ni več.

To, da imaš vsiljive, katastrofične misli, potrjuje, da tvoji možgani delujejo normalno. Ko sem opravljala izpit, sem imela zelo podobne misli kot ti. Vem, kako neprijetne so lahko, in povsem naravno je, da si želiš znebiti teh misli. Toda naš um ne deluje tako. Bolj ko se z mislimi ukvarjaš in jih poskušaš zatreti, bolj vztrajno se vračajo. Pomembno je, da te misli sprejmeš, a jih hkrati ne jemlješ preveč resno.

 

Veronika Šuštar

prof. filozofije in sociologije, zakonska in družinska terapevtka

driving lesson anxiety x